Stroopov efekt je psihološki pojav, ki ga je leta 1935 opisal J. Ridley Stroop. Ko je ime barve (npr. »RDEČA«) natisnjeno v drugačni barvi črnila (npr. modro), ljudje počasneje imenujejo barvo črnila. To je eden najbolj ponovljenih izsledkov v eksperimentalni psihologiji.

Branje je avtomatski proces — možgani preberejo besedo hitreje, kot prepoznajo barvo črnila. Ko se beseda in barva ne ujemata (nekongruentni dražljaj), nastane kognitivni konflikt: del možganov želi prebrati besedo, drug del pa mora prepoznati barvo. Ta interferenca upočasni odziv.

Pri kongruentnih dražljajih (beseda in barva se ujemata) je tipičen reakcijski čas 400–600 ms. Pri nekongruentnih dražljajih pa 600–1200 ms. Razlika med njima — Stroopov efekt — je običajno 100–300 ms.

Stroopov test je eden najpogostejših nevropsiholoških testov. Uporablja se za oceno izvršilnih funkcij, pozornosti in hitrosti procesiranja. Klinično ga uporabljajo pri diagnostiki ADHD, demence, poškodb možganov in drugih nevroloških stanj.

Z vajo se reakcijski čas izboljša, a Stroopov efekt (razlika med kongruentnimi in nekongruentnimi odzivi) nikoli popolnoma ne izgine. To dokazuje, da je branje resnično avtomatski proces, ki ga ni mogoče preprosto »izklopiti«.